Razblinjene dlani

V osemdesetih letih smo brali prozo Franja Frančiča, Andreja Blatnika, esejistiko Aleša Debeljaka in Marka Crnkoviča, poezijo Radeta Krstiča in …Boruta Gombača. Revijalnim objavam so sledile prve knjige, Borut Gombač pa je vztrajal pri objavah v revijah in še te so postajale vse redkejše in redkejše. Zdelo se je, da si je pesnik našel druge literarne zvrsti za preskušanje svojega daru: prozo, književnost za otroke, radijsko igro. Tisti, ki smo mu sledili le od daleč, nismo slutili, da njegov tako samosvoj in prepričljiv pesniški glas ni niti za hip obmolknil. Predstavljam si, kako se je skozi leta njegov predal polnil s pesmimi, toda pesnikove roke so bile stroge pri odbiranju in vrednotenju tekstov. Tako kot je strogo njegovo pero, ki se z veliko mero zadržanosti dotika beline papirja in tam le redko pusti svojo sled. Pesmi so narejene iz besed in zato mora biti vsaka beseda stokrat in stokrat prevprašana, ogledana, preizkušena na jeziku, da sme in zmore zasesti svoje mesto v nizu drugih besed. Zato so Gombačeve pesmi tako redkobesedne in zato je v zbirki “Razblinjene dlani” tako veliko beline in tako malo pesmi. Toda – kakšnih pesmi!