Sled ognjenega svinčnika

Besede, s katerimi nas nagovarjajo lirske govorke v pesmih Cvetke Bevc, izpovedujejo podobne očaranosti in začaranosti, bolečine in travme, stiske in strasti kot pri Zofki Kveder, a so našle nov izraz – poezijo. V pesniškem jeziku zazvenijo drugače, a bolečine ranjenih in utišanih se nas dotaknejo prav tako kot pri Zofki Kveder. Refleksije zrele pesnice, s katerimi se obrača v preteklost, se zlijejo z izpovedmi, ki se trgajo iz razbolele notranjosti čakajoče in zapuščene ženske, matere s praznim naročjem, upornice, ki v omami vriska do neba in v obupu drsi v brezno tišine. (Iz uvodne besede Katje Mihurko Poniž)