"Miloš Dekleva je v svoji zbirki iz 1990. let z naslovom 'Preseženi človek' zapisal: 'Pesem je nadzorovano molčanje'." Ta pesniški paradoks, ki je obstajal že od samega začetka Deklevovih pisanj in je vztrajal skozi tri in pol desetletja njegovega eksperimentiranja v različnih žanrih in jezikovnih situacijah (vključno ne le s štirinajstimi pesniškimi knjigami, ampak tudi s prozno fikcijo, dramami in eseji) in še vedno obstaja danes, ni nastal iz ničesar. Deklevina zgodba je tudi zgodba pesniške moderne, kakor se skriva v preobrazbi svetovne in slovenske književnosti. Deklevin dialog s sodobnostjo ostaja ustvarjalni konflikt s predniki, boj pesnika za samoprepoznavanje, za besedo, ki bo izrazilo edinstvenost njegovega sveta. Tisto, kar je bistveno za Deklevina besedila - in to lahko rečemo le z uvidom v preteklost -, se ujema s prostorsko-časovnimi koordinatami njihovega nastanka: s konceptualno-estetskimi in morda celo s ideološko-političnimi pogoji desetletij po drugi svetovni vojni, kar pomeni skozi filter pesnikove individualne razumnosti, pogleda in želje. Prenos iz 1960-ih v 1970-ih ni bil le obdobje, ki je označilo začetek Deklevove pesniške formacije, ampak tudi obdobje turbulenc družbenih dogodkov, dramatičnih razprav in dejanj. Dekleva je pesnik "razčarani svet" in je tako povezan z "zakoncem idola", v katerem ni bil varčevan niti z Besedo pesnika, razumljeno na star način metafizično.
