"Glejte tisto požeto ječmenovo njivo! Tam je zdaj posušeno strnišče. To, vidite, sem jaz. Strnišče. Požeta njiva." Ljudje ne maramo vojn. Ves svet je proti vojnam. A obenem se te neprestano dogajajo – že od pradavnine. Tudi literatura je polna zgodb o velikih zavojevalcih in zmagovalcih. Kje so v teh zgodbah usode najmanjših, najranljivejših, otrok?
Zame so vsekakor otroci največje žrtve vojn, ki jih tako ali tako zakuhajo večkrat patološki militaristi – odrasli. Otrok ne more razumeti, za kaj gre, kje so vzroki za nenadno spremembo iz miru v zlo. Otroci bi bili radi z mamo in očetom, radi bi v miru spali in ne bi bili radi lačni. In da bi jih ne bilo strah. Knjiga prinaša devet kratkih zgodb, za katere avtor pravi, da jih je že dolgo nosil v sebi. Lepe, nekatere pretresljive, celo tragične zgodbe o otrocih v raznih vojnah in o njihovem trpljenju. Zgodbe so mozaik prvoosebnih pripovedi … Pripoveduje jih avtor, vsevedni pripovedovalec. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni v celoti črna ali pesimistična, ampak ostaja človeška, navsezadnje govori o rojstvu, božiču, toplem zatočišču družine, pomenu matere, očeta … To je popisano v teh zgodbah, ki jih je pisalo življenje. In ki bi jim avtor najraje dal podnaslov Da se ne pozabi. Med Partljičevimi zgodbami se prepletajo ganljive podobe otrok s fotografij Stojana Kerblerja.
