Temna noč brez zvezd

Sliši se paradoksalno, ampak zdi se, da je pesnica prav v svoji »odsotnosti« v resnici še najbolj prisotna, obstaja namreč le še kot z leti izčiščeno srce in izostreno oko. Oko, ki ne gleda, ampak le še vidi. Ali povedano drugače: pesnica je vsa tako globoko v pogledu, da za njeno fizično telo in čustva zmanjkuje prostora. Vse, kar ji ostane, je na eni strani nekakšno trmasto vztrajanje, mantrično vzpodbujanje, slepo zaklinjanje brez dodatnih vzročnih pojasnil (»Ni časa za jok, ni prostora za solze: / vstani vstani vstani vstani vstani vstani«) in na drugi strani pretresljivo dvorjenje smrti, tišini: »Pelji me domov, tu ni ničesar zame.« Ali pa recimo: »Želim si poplave tišine, da se razlije čez / bregove in doline moje razdrapane duše.« (Borut Gombač)  Karmen Zupančič, rojena v prejšnjem stoletju v normalno disfunkcionalni družini, od kar ve zase, dojema svet skozi občutke. Zato piše pesmi. Skozi leta je to postal njen način izražanja občutenj in dojemanja sveta nanjo in mene na svet. V Kulturnem centru Maribor, sta že izšli knjižica pesmi ZA Z. (20159 in knjiga kratkih zgodb TANGO (2019). Za leta, ki prihajajo si želim, da bi še srčneje in pristneje, skupaj, pletli zgodbe, iz katerih nastajajo pesmi.