The Huguenot

V eni od oddaljenih francoskih provinc je majhno mesto, približno deset milj od morske obale in dvesto ali tristo od prestolnice, o videzu katerega se je prav za kratek čas ustaviti; ne opazujemo samo njegovih hiš in ulic, kot so se te kazale v sedemnajstem stoletju, temveč tudi njegove prebivalce, njihova čustva in običaje v tistem obdobju. Če ne bi naredili te formalne predstavitve, bi se bralec počutil, kot da se nenadoma znašel sredi množice tujcev, brez nikogar, ki bi ga predstavil, brez nikogar, ki bi mu pomagal preskočiti oviro, ki so jo previdni zakoni družbe postavili med človeka, da se ta zaščiti pred nagnjenji k divjim zverem rase intelektualnih tigrov, ki ji pripadamo. Zdaj pa, če nam to spretno uspe, se bo bralec morda tako dobro seznanil z ljudmi nekega dne in prizori iz druge dežele, kot da bi bili igralci njegovega otroštva in strahovi njegove mladosti; tako lahko mirno nadaljuje skozi temne in boleče dogodke, ki so zapisani na straneh, ki sledijo. Ta del Francije, v katerem se vse dogaja, ima značilnosti, ki se zelo razlikujejo od dolgočasnega in nezanimivega vidika dežele od Calaisa do Pariza in od Pariza do švicarskih gora – poti, ki jo običajno zasledujejo naši potujoči rojaki, bodisi gredo naprej, da naredijo tisto, kar se običajno imenuje grand tour, ali pa se zadovoljijo s tem, da dolgo časa zapravljajo v prostem teku med helvetskimi gorami. V okrožju, o katerem govorim, je obraz dežele, čeprav ga morda ne moremo imenovati gorat, sega v občasne visoke in koničaste hribe, ki predstavljajo pogoste gmote kamnov in lesa, raznolike za miljo ali dve, tu in tam mehkih pašnikov in travnikov; z neštetimi potoki - nekateri mirni in miroljubni, nekateri hudi in hudourniški, nekateri peneči in igrivi, ki dajejo pridih življenja in vesele dejavnosti deželi, skozi katero tečejo. Ti raznovrstni tokovi oddajajo tudi odtenek nepopisnega zelenja, svežo listnato podobo, ki je nadvse hvaležna očesu; in čeprav tam ni, tako kot v naši lastni deželi, pogoste žive meje s svojimi sladkimi vaškimi združenji, vendarle ni manjkanja visokih črnih dreves, raztresenih tu in tam, poleg gostih gozdov, ki na mnogih mestih zasedajo več lig v obsegu in manjših, ki se gnezdijo v številnih kotlinah.