Pričujoča monografija, ki izhaja ob 150. obletnici Koroščevega rojstva, predstavlja politično biografijo slovenskega političnega vodje v prvi Jugoslaviji.
Anton Korošec (1872–1940) je bil od leta 1917 do smrti načelnik Slovenske ljudske stranke (SLS), interese stranke, ki jih je zaradi visoke volilne podpore zlahka predstavljal kot slovenske nacionalne interese, pa je uresničeval zlasti s sklepanjem kompromisov s srbsko Narodno radikalno stranko. Ta najvplivnejša stranka v državi, glavna zagovornica uzakonjenega narodnega in državnega unitarizma, je v politični dikciji ostro nasprotovala programski zahtevi SLS po zakonodajni avtonomiji, hkrati pa ji je stranka prišla prav pri obvladovanju konfliktnih hrvaško-srbskih odnosov, ki so v obdobju med svetovnima vojnama predstavljali osrednjo točko politične polarizacije v jugoslovanski državi. Korošec je kot eden najvplivnejših jugoslovanskih politikov brezhibno razumel tako svojo vlogo kot vpliv srbske stranke v tej politični igri, zato je bil odličen sogovornik številnih poglavitnih srbskih radikalcev.
