Vsebina Cankarjevega romana Tujci je v določenem delu avtobiografska, saj v osrednji zgodbi umetnika Pavla Slivarja hitro prepoznamo Cankarjevo usodo na Dunaju. Kipar Slivar v domovini zmaga na natečaju za Kettejev spomenik, vendar spomenika po njegovih načrtih nikoli ne postavijo. V domačem okolju Slivar nima priložnosti, da bi se ukvarjal z umetnostjo in se preživljal, zato odide na Dunaj. Čeprav se tudi tam ne znajde in ga povsod spremlja občutek odtujenosti, so njegove sanje tako zelo žive, da se celo zaljubi in poroči ter pri tem upa, da bo lahko preživljal ženo, njeno bolno sestro in starše. Občasno sicer opravlja nekatera dela, bolj obrtniška kot umetniška, ki od Slivarja zahtevajo konformistično prilagoditev njegovega estetskega čuta, a se slednjemu Slivar nikakor noče odreči. Ne želi se prilagoditi, ostaja drugačen, tuj, zato se na koncu povsem osami in stori samomor. Ljubezen v tem romanu ni samo ena izmed tem ali osrednja tema, pač pa postane perspektiva, skozi katero avtor raziskuje celotno bivanjsko tematiko posebneža, ki mora svoje življenje zaključiti s samomorom.
Roman Tujci je tako po mnenju Alojzije Zupan Sosič (Novosti o treh romanih Ivana Cankarja, 2018) prvi slovenski ljubezenski roman, kar je pomembna žanrska novost, ob tem da ga lahko imamo tudi za prvi generacijski roman pri nas, saj prikazuje spopade med individualnim in kolektivnim v nekem zgodovinsko preverjenem času, obenem pa lahko prepoznamo obrise resničnih oseb... (Iz spremne besede Vesne Mikolič.)
