V času "let groze 1914–1917", obdobja, v katerem bi lahko vsaka ohlapna in odprta beseda pomenila smrt, je Cankar napisal Podobe iz sanj, zadnjo knjigo, ki je bila objavljena med njegovim življenjem. V tej zbirki skic, delu zakritih podob, ki izhajajo iz nejasnih sanj, izražajočih bolečino in jezo svojega naroda proti tiraniji, je Cankar globoko posegel vase, da bi se spopadel s seboj in svetom. Podobe iz sanj so najbolj poetsko delo Cankarjeve proze. Janko Kos je v predgovoru k ponatisu Cankarjevega dela iz leta 2018, ki je nosilo naslov Poslednja Cankarjeva postaja: Podobe iz sanj, zapisal naslednje: "Po letu 1910, po [njegovem] povratku iz Sarajeva in v Cerkev ter ločitvi od Štefke Löffler, svoje zaročenke iz mnogih let, ter nato z dokončnim selitvijo iz Dunaja na Rožnik, se je Cankarjeva življenjska situacija radikalno spremenila, hkrati pa so se spremenila tudi njegova stališča do sebe in njemu bližnjih, do njegovega okolja in zgodovinskega obdobja, ter tudi do lastnega literarnega dela. Ob tem se je začel odpirati najglobljim vprašanjem o smislu svojega življenja do tistega trenutka in o smislu literature, ki je izšla iz tega življenja in sveta. In kar je bilo najpomembneje, je začel, s tem premikom, vedno bolj prevladovati občutke moralne negotovosti, tesnobe in krivde, ter se v zadnjih letih združiti s mislimi o smrti in preoblikovati v željo po moralnem 'čiščenju' ali katarzi, po spravi s samim življenjem. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna leta 1914, so bile te osebne tesnobe potegnjene v širše in usodnejše tesnobe slovenske etnične skupnosti in evropskega človeka. V Podobah iz sanj so se osebna tesnoba in tesnoba časa zlili do te mere, da je Cankarjevo doživljanje velike vojne nenehno sprožilo razmišljanja o najosnovnejših vprašanjih o lastni usodi in usodi slovenske etnične skupnosti."
