Ubij se, tata

Disfunkcionalne družine, revščina, razredna neenakost, izgubljene priložnosti, zanemarjeni otroci, branitelji, a predvsem in nad vsem hrepenenje po ljubezni, po priznanju, po objemu, so le nekatere od tem, ki jih v svojih intimnih, lirsko-poetskih dramah zapisuje najpomembnejša pesnica generacije Monika Herceg. Pet dram, od katerih so nekatere uspešno izvajane, druge pa nagrajevane, vsakemu bralcu prodrejo pod kožo, dramatična napetost, ki jo občutimo med branjem, se ne nanaša toliko na odnose med liki kot na resnično, globoko človeško dramo, ki jo vsak od njih doživlja in s katero se mora spoprijeti, a je ne more deliti. Stanje likov je vedno na robu ali prek njega obstoja, življenjskih težav, vendar kljub vsemu temnini, ki se je vsula nad pokrajino Monike in njenimi liki, predvsem ženskimi, vidijo neko luč. Monika Herceg v knjigi dram Ubij se, tata uspešno posreduje bralcu, nato pa tudi režiserju, in nazadnje gledalcu svet, ki ni prav nič bleščeč, svet, ki se skriva za zidovi običajnih hiš in stanovanj, trpljenje žensk in moških, predvsem pa otrok, ki se nikakor ne morejo osvoboditi svoje preteklosti in pogledati tja, kamor jih Monika vodi in jih spodbuja, ter tja, kamor, kot sami intimno čutijo, morajo iti, a si ne upajo, ker je pot ljubezni najtežja pot. »Kakor koli že opišemo to predstavo (in lahko bi jo z enako dobrimi razlogi imenovali tudi feministično in klasično), njena moč gotovo izvira iz jezika Monike Herceg, ki ni niti v enem trenutku naključen niti pretenciozen, enako kot ko govorimo o poetski vsebini antične drame ali o literarnem opusu sodobnega dramatika in pesnika Thomasa Bernharda. Opisala bi ta jezik kot ne samo 'operativen', temveč operacijsko nagnjen nad like, poglobljen v notranje tumorje in čustvene razpoke, brezkompromisno zaposlen v raziskovanju 'teme', iz katere smo sestavljeni.« – Nataša Govedić »Monika Herceg je resen pisatelj in to je resen pesniško-dramski tekst, zato se ne poslužuje bergel in drugih ortopedskih pripomočkov ideologije. Ne piše o zlorabljenih ženskah in moških zlorabnikih, ne ukvarja se s klasnimi razlogi revščine, zavestno se izogiba vsem preprostim pojasnilom surovosti, brezčutnosti, pomanjkanja objema, ki ji jih ponujajo z vseh strani, a ki nedvomno vodijo v slabo, plakatno literaturo, v eno od mnogih različic postmodernih socialističnih realizmov. Pri tem nesreče ne predstavlja le kot nesrečo, to ni fatalizem zle usode. Le da, za razliko od sveta modnih in neuspešnih, njen družinski svet ni razložen z nizom kolektivnih odgovorov in ideoloških pojasnil, ampak z individualnim estetskim, zgodbenim, moralnim dejanjem.« – Miljenko Jergović