Utopljenici i spašeni

Neredka so tolmačenja, po katerih naj bi gospodarski procesi, ideologija, razredi, narod... določali zgodovinske procese. Niso popolnoma netočna, toda kot pri pregovoru o drevesu in gozdu, spregledujejo očitno: zgodovino vodi človek. "Utopljeniki in rešeni" eseji Prima Levija so o človeku, ustvarjalcu zgodovine in njeni žrtvi. Govorijo o ljudeh, ki so v viharju holokavsta, najtežjem od vseh moralnih in političnih razprtij, ki se je kdajkoli zgodilo, rešili življenje ali pa so ohranili lastno vest. Redko kdo doseže oboje. Govorijo o ljudeh, ki so se v nenormalnih razmerah morali soočati na različne načine, včasih nedolžno, včasih zločinsko, a tudi o nenormalnih razmerah, v katerih je bilo, presenetljivo, še vedno mogoče sprejemati moralne odločitve. Na koncu, za vsem tem stoji odločitev posameznika, bodisi moralna, zločinska ali banalna. Ali pa najslabša: zločinska odločitev, ki je prepričala samega sebe, da je moralna. To je fašizem. Ne glede na to, kako nerazumljiv je v svoji gnusnosti, je fašizem vendarle človeški produkt. "Utopljeniki in rešeni" uporabljajo antropologijo, bolečo v svoji razpetosti med potrebo po veri v človeka in strahom pred tem istim bitjem: če je bil enkrat že sposoben ustvariti Auschwitz, to pomeni, da ga lahko vedno znova ponovi. S to mislijo moramo živeti med ljudmi in ohranjati človečnost.