Vučja sreća

"Silvija se je zasmejala. Kako diši januar? Na kaj je dišal januar? Na dim iz peči. Na suhe in zaledene travnike v pričakovanju snega. Na golo telo dekleta po dolgi osamljenosti. Dišal je po čudežu." Po koncu dolgoletnega razmerja se je Fausto umaknil v gore, ker se želi izgubiti, Silvija pa je prišla tja, ker se poskuša najti. Njemu je štirideset let, njej sedemindvajset: eno noč, ob ognjišču, medtem ko se je zima spuščala na planinsko naselje Fontana Fredda, se bosta dotaknila. Toda tu se dotikanje v Cognettijevi knjigi "Vučja sreča" ne konča. Poznanstvo z Babeto, lastnico restavracije, in Santorsom, ki vse ve o gozdu in dolini, obiski planinskega doma na več kot tri tisoč metrih, snežna in travnata prostranstva, od katerih je lažje dihati – vse to bo za vedno zaznamovalo njune zgodbe. Fausto znova začne uživati v tem, kar ga obdaja, in skrbeti za druge, hrepeneti po telesu in predajanju. Silvija čuti jasneje. Ne glede na to, kako dolgo bo trajalo, čutita, da sta natančno tam, kjer morata biti. Zdi se, da se je celo volk, ki je iz gore izginil celo stoletje, vrnil. Tudi on išče svojo srečo.