Drage bralke, dragi bralci, oglejte si epizodo Beletrine v živo, v kateri se je pisatelj Aleš Šteger z voditeljico Melito Forstnerič Hajnšek pogovarjal o svojem novem romanu Ogenj.
Roman Ogenj črpa iz arhivskih dokumentov in pričevanj o življenjski zgodbi partizanke, kasnejše predstavnice jugoslovanske vlade po svetu, kustosinje in muzejske direktorice Štefke Cobelj. Konkretno zgodbo ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti roman umetniško preoblikuje v metaforo 20. stoletja in tedanjih družbenih procesov. Izrisanemu literarnemu liku tragične kljubovalke in upornice v slovenski književnosti težko najdemo primerjavo. Roman s svojo inovativno zgradbo in drsečo pripovedno perspektivo obenem preizprašuje temeljno dilemo literature, namreč zmožnost fikcije pri rekonstrukciji neke zgodovinske resnice. To je roman o vzponu in padcu komunistične Jugoslavije, o notranjih paradoksih, nasprotjih in tragičnem propadu enega največjih družbenopolitičnih eksperimentov v Evropi 20. stoletja. Ogenj je freska časa, freska mesta Ptuj (ki je lahko vsako mesto), freska kolektivnega izbrisa, freska revolucije, ki na koncu požre svoje otroke. Možna je le na horizontu utopije abstraktnih idej in želja, v realnem svetu pa se nujno spremeni v ogenj in pepel.
Drage bralke, dragi bralci, vabljeni k ogledu epizode Beletrine v živo, v kateri vam tokrat predstavljamo avtobiografsko delo Pisma Maticu izpod peresa Doris Kukovičič. Pogovor z avtorico je vodila Nina Cijan.
Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? Doris Kukovičič je začela preminulemu sinu Maticu, ki ga je zgolj pol leta po dopolnjenem osemnajstem letu izgubila zaradi raka, pisati pisma. Na e-naslov matic@heaven4ever.sky je »poslala« več kot sto zapisov, v katerih je dala prosto pot vsem čustvom, s katerimi se je srečala na poti sprejemanja nesprejemljivega, se spominjala lepih trenutkov s sinom, mu poročala o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti. Ravno skozi proces pisanja so se odgovori na vprašanja, kot so »Kako naprej?«, »Kdo sem, če nisem več Matičeva mami?«, »Kako preživeti trenutke, ko kruto spoznanje ponovno udari na površje?«, »Lahko po čem takšnem še ljubim življenje?«, postopoma razjasnili sami od sebe. Po sortiranju, urejanju in izbiranju najmočnejših pisem je nastalo pretresljivo avtobiografsko delo, dokument individualne bolečine neke matere, ki nagovarja vse, ki so se kadarkoli soočili z izgubo, hkrati pa postavlja tudi edinstven spomenik mlademu, prezgodaj ugaslemu življenju.