Tokratno epizodo Beletrine v živo namenjamo novemu romanu Vesne Milek Kleopatra: Naj se zgodi. Z avtorico se je pogovarjal Dan Podjed.
Roman o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri VII. je izpisan v prvi osebi ter gostem, preobloženem, skorajda hipnotičnem jeziku, v njem pa – na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov in v času, ko je rimski imperij širil svojo prevlado na Vzhod – odkrivamo pravo podobo te neobičajne vladarice. Čeprav bi jo Zahod rad predstavil le kot krvoločno vladarico in prešuštnico, je bila Kleopatra VII. veliko več kot to; sposobna in genialna vladarica, ki je po očetovi smrti v deželi ponovno vzpostavila osiromašeno gospodarstvo, gradila namakalne sisteme, jezove, spomenike in najveličastnejše stavbe. Gojila je številna zanimanja, obvladala retoriko, znanost, umetnost, klasične avtorje in vsaj sedem jezikov, po zaslugi dveh najpomembnejših moških tistega časa – najprej Cezarja, potem Marka Antonija – pa je odigrala eno od ključnih vlog na Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost. Roman se osredotoča predvsem na njeno notranje doživljanje in zapleten odnos s Cezarjem in Antonijem, pred bralca pa stopa kot ženska, ki je bila že z rojstvom predestinirana za božanstvo, in ki je ohranila oster um, hladno ambicijo in preračunljivost, a tudi željo po znanju, religiji, politiki in ljubezni.
Vesna Milek (1971) je novinarka, publicistka in pisateljica. Njeni romani so med najbolj branimi slovenskimi romani. Zadnji, biografski roman Cavazza, ki ga je navdihnilo življenje enega največjih slovenskih igralcev, je doživel več ponatisov in se še tri leta po izidu obdržal na lestvicah najbolj prodajanih in najbolj branih knjig v Sloveniji.
Tokratno epizodo Beletrine v živo posvečamo s kresnikom nagrajeni knjigi September izpod peresa Ane Schnabl. Z avtorico romana se je pogovarjala Liu Zakrajšek.
Najprej je ves Evelinin svet velika družinska hiša z malo prostora. Tam se v stene zažirajo očetove grožnje in agresivni izbruhi. Ko se prizorišče razširi na učilnice in šolske hodnike, v Evelin butajo zbadljivke, ki jih poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Medtem ko se navzven iz briljantne deklice razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, se v njej dolbejo luknje. Zaupnica – pripovedovalka jih z občutkom odstira. Iz Evelininih spominov, shranjenih telefonskih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo. Tako iz gostega, preciznega jezika nastane pripoved, ki celo na formalni ravni pogosto – tako kot Evelin – okameni, udari, odplava, se skrha in sestavi nazaj. September pa ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo to moč, da bolečino omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim.