Umetnina

Émile Zola je konec šestdesetih let 19. stoletja zasnoval ciklus tedaj desetih romanov, v katerih naj bi družbo predstavljali štirje svetovi: prostitutke, morilci, duhovniki in umetniki. Nekaj let pozneje je že izoblikoval glavnega junaka umetniškega romana, ki ga je v svojih zapiskih označil takole: »Claude Lantier, rojen leta 1842, mešanica, spojitev, materina moralna in telesna prevlada, dedna nevroza, ki se obrne v genialnost. Slikar.« Marsikaj pri Claudu spominja na Paula Cézanna, marsikaj pri Claudovem prijatelju Sandozu pa na samega Zolaja – Umetnina je izjemen roman s ključem, v katerem se z izmišljenimi imeni in v spremenjenih okoliščinah pojavljajo resnične osebe in dogodki. Ob tem Umetnina prinaša tudi vpogled v odnose med umetniki, umetniki in njihovimi deli ter odnose umetnikov do priznanj in prepoznanj njihovih stvaritev v širših krogih, za katere se zdi, da so se do danes le malo spremenili. Émile Zola (1840 – 1902, Pariz, Francija) je eden najpomembnejših predstavnikov francoske književnosti 19. stoletja. Z znamenitim romanesknim ciklom Rougon-Macquartovi, v katerega sodi tudi roman Umetnina, je Zola v drugi polovici 19. stoletja utemeljil novo smer v romanopisju – naturalistični roman.