1915.

Roman je globoko pretresljiv niz zgodb, očividec narodne in državne tragedije, pisatelj, ki je tragedijo do konca delil s svojim narodom in državo ter žrtvami v krvi. V letu, ko se je zdelo, da Srbija izginja z zgodovinskega in geografskega zemljevida, je bil sin Branislava Nušića Strahinja-Ban ubit kot vojak v vojski Kraljevine Srbije. Pisatelj ta roman posveča prezgodaj umrlemu otroku. S pisanjem kolektivne in osebne tragedije Nušić začne roman jeseni 1915 in konča z dogodki pozimi istega leta, tik preden se ljudje in država, izčrpani od vojne in trpljenja, začnejo umikati čez albanske in črnogorske vrhove. Ob pisanju »pogovora« k romanu pisatelj marca 1920 pravi: »Čeprav je ta knjiga precej obsežna, nisem niti pomislil, da bi vanjo zajel vso tragedijo leta 1915. Beležil sem, opazoval in sočustvoval s pojavi, ki so so se dogajale okoli mene ali pa so me dosegle, ker, kot udeleženec v velikih težavah, nisem mogel videti naprej. Moja knjiga se konča v Peči, kajti tu se tragedija ljudi konča, od tam pa se porajajo tragedije posameznikov, od katerih si vsak zase zasluži tako veliko knjigo.