S Kosova na sinje more

»... Ko pridejo jesenski dnevi, se vsako jutro na Kosovem spusti megla, ki postopoma izginja, in ko se povsem razpusti, tedaj pride najlepši dan. Naša jutra so tako mrzla, da človeka zebe, opoldne pa je vročina že neznosna. Enega teh dni v začetku avgusta sem se ob štirih zjutraj odpravil iz Prištine na pot proti Modremu morju, kot sem naznail v naslovu mojih zapiskov. V Prištini še vse spi. Polkna trgovin so zaprta, le kje pa kje je kakšna kavarnar že odprl svojo kavarnico, prinesel na ulico žerjavico, polno premoga in ga, še vedno zaspano, pogašal z metlo; kočijaž nekaj privezuje z vrvjo na vajeti, ki so se sinoči zlomile, umazan hanzeavec pa prinaša polna vedra vode, da bi z njo spral blato, ki ga je voz včeraj odnesel s ceste. Psi, horde uličnih psov z Orienta, ki spijo, ko pridejo mrzle noči, prikovani na tlakovce, so se že začeli  pretegovati iz spanca ter z upravičeno nestrpnostjo čakajo, da se odprejo mesnice. Pri tistem vodnjaku na vogalu si nek hodža noge tako skrbno umiva kakor obraz, potem pa spleza na visok minaret in z jasnim, zvonkim glasom napove prvi jutranji pozdrav Bogu ...«