A Daughter of Astrea

"Glej!" je zavpil Sabul Ahmid z zamahom navzgor z golo, rjavo roko, "glej sveti tempelj prebivalcev Astreje!" Vstal sem v čolnu, moj portfelj pod roko. Visoko na pobočju gore, ki je kronala gosto gmoto lovorove podrasti in obkrožena z gozdom globokih, hladnih dreves byana, je bila stavba, na katero je kazal moj služabnik. Materiala, iz katerega je bil izdelan, na takšni razdalji nisem mogel določiti. Samo v široki, tropski sončni svetlobi je zablestel, veličastna in brezmadežna bela, brezhibna in popolna kot najčistejši marmor ali alabaster. Majhni minareti so se dvigali iz ravne strehe; in cvetoče grmičevje, posajeno vzdolž gorske terase zgoraj, se je povešalo okoli njega, bleščeča scintilla škrlatne barve. Moji prsti so začeli hrepeneti po svinčniku. S sijočim obrazom sem se obrnil k svojemu vodniku.