The Postmaster of Market Deighton

"Asistent se umakne, zdravnik pa vrne k porodom. Še štirje pacienti sedijo na tistem nizkem čakalnem stolu, tako da svetloba iz visokih oken pada na njihove obraze. Zdravnik, ki posluša neskončno naštevanje simptomov, te preverja in redko kaj vpraša, sedi nazaj v senci. Njegove hladne poteze in ton pahnejo v močno olajšanje zaradi nervoze moških in žensk, ki so prišli na posvet z njim. V enem ali dveh primerih opravi kratek pregled in zabeleži rezultat z nekaj potezami peresa. Eden za drugim vstopajo in omedlevajo, v svojih vstopih in izstopih nezavedno ponazarjajo celotno paleto človeške drame. Nekdo omedli s topo bolečino v srčnih strunah... ne sprašujte kakšna je njegova usoda! Drugi najdejo pot na ulico s svetlimi očmi in srcem, nenadoma osvobojenim velikega bremena. Zdravnik, čigar nasvet so prišli iskat, je za mladega človeka čudovito utrjen v svojem poklicu, danes pa je njegova stoičnost nekaj več kot običajnega. Pacienti, ki so prihajali in odhajali, so se mu zdeli kot premikajoče se figure v nenavadnih sanjah. Za masko umirjenih potez tli peč nemira. Vsi so izginili. Ko se zadnja vrata zaprejo, se nasloni na stol. Jutranje rutine je konec; njegovi možgani ne potrebujejo več prisilnega dela. Njegove misli so spet njegove lastne. Ni več zdravnik, ampak samo človek. Barvni odtenek uzurpira študiozno bledico njegovih lic, njegove globoko vdrte oči pa so nenadoma svetle. Odklenil je predal ter iz njega vzel pismo in fotografijo. Pismo je od moškega, na fotografiji pa se kaže ženska podoba. Prvega bere, preden se ozre na drugega - bere ga počasi in s strnjenimi obrvmi, kot da pričakuje, da bo v njem našel nekaj več, kot je videti na površju. Toda preprostejšega ali bolj jasnega pisma bi bilo težko napisati."