„Nebo, skoraj vzhodnjaške jasnosti, lepo, čisto, svetleče in modro kot turkiz iz Nišapura, se je raztezalo nad hišami in vrtovi še spečega mesta. Le čivkanje vrabcev, ki so se preganjali po strehah in vejah akacij, ter prijetno gruljenje goloba z vrha drevesa sta motila globok mir zgodnjega jutra. Od daleč se je zdaj in potem zaslišalo škripajoče prasketanje kmečkega voza, ki se je počasi premikal po razritem tlaku Sadovaje, največje in najimenitnejše ulice mesta. Ob širokem, prašnem, zapuščenem cerkvenem trgu je lesena ograja obdajala dvorišče hotela London, katerega monotona dolga fasada s tremi nadstropji iz sivih kamnov, turobna kot deževen jesenski dan, brez pomolov, brez stebrov, brez okraskov, brezizrazno zrla v Sadovajo. Ta hotel, najboljši v mestu, je bil znan po svoji kuhinji.
Mladina zlate generacije, častniki, industrialci in aristokrati so bili pokrovitelji njegove slovite restavracije, kjer je orkester treh bledih Judov in dveh Malorusov popoldne in pozno v noč igral banalne priredbe iz »Evgenija Onjegina« in »Pikove dame«, sentimentalne ljudske pesmi in ritmično razkosane ciganske melodije. Koliko veselih društev, bleščečih praznovanj in »orgij« – da uporabimo ta izraz, ki je bil pri nas priljubljen za dogodke v hotelu London – so že obdajale njegove stene!
Restavracija hotela je obsegala en velik in en manjši salon. A ni imela posebnih soban. Zato so tisti, ki so želeli ostati med seboj, najemali v prvem nadstropju hotela sobe in salone, ki jih je Lev Davidovič, portir, vedno rezerviral za svoje goste.“
