Kleinstadt

Kot majhen deček sem pogosto skrivaj bral očetove knjige. Ko sem žareče opise romanov primerjal z življenjem okoli sebe, sem si v svoji otroški nedolžnosti čestital, da živim v spodobnem mestecu, kjer nič ne bi pritegnilo pozornosti tistih, katerih poklic je pisanje za zabavo drugih. Kasneje, ko mi je zrasla brada in razum, sem nekatere stvari videl z drugimi očmi. Ali naj priznam? Občutil sem čuden občutek ranjenega ponosa. Moje mestece ni bilo niti najmanj drugačno od vseh drugih! Moje mestece nima več kot šest tisoč prebivalcev, z meščanskimi običaji, mirnimi in kontemplativnimi navadami: skoraj je izolirano od življenja. V pravosodni statistiki si zasluži najvišje mesto, kajti kazniva dejanja so tam redka, zločini precej neznani. Ima pa svoje drame. Pisatelji si pogosteje izmišljujejo kot poročajo; in vzgoja našega uma nas je tako navadila, da gledamo manj na resnico kot na preprostost in razum, da se nam zdijo romani, ki dajejo povsem resničen prikaz življenja, manj resnični. Raje imam raznoliko življenje kot vse leposlovje. Pisatelji iščejo dramatičen trenutek v posameznih, ganljivih dogodkih, toda običajen potek stvari v svoji kontinuiteti brez dogodkov je običajno veliko bolj dramatičen od najbolj vznemirljivih konstruiranih dogodkov. Pisatelji radi učinkovito končajo svoje zgodbe: Julien Sorel umre na odru; lepoto Valerie Marneffe razjeda strašna gobavost; Madame Bovary konča z zastrupitvijo; občutljivo telo Ane Karenine zdrobi težak stroj. Poznal sem veliko število iztirnikov; njihovi cilji so bili manj učinkoviti. Moje zgodbe so resnične. Tudi njuna kombinacija ni umetna. Vse so potekale pod mojim opazovanjem, ki ni trajalo prav dolgo. Nisem ne zdravnik, ne pravnik, ne duhovnik; Verjetno je v življenju veliko fascinantnih stvari, za katere še nisem slišal. Kljub temu pa si upam trditi, da je že to, kar sem zapisal, dovolj, da vsakemu razmišljujočemu človeku da dovolj gradiva za razmislek o bedi vseh okoliščin in za čudenje nad močjo in pestrostjo vseh strasti, ki se pogosto skrivajo pod površjem vsakdanjega življenja. Ti zapiski naj se objavijo, le imena krajev in oseb bo treba spremeniti. Večina omenjenih ljudi je mrtvih; ostali pa so se od takrat tako spremenili, da bodo ostali neprepoznani. Lahko nadaljujem z objavo brez strahu pred škandalom. Tudi če bi jih prebrali tisti, katerih usode so opisane v teh zgodbah, se ne bi prepoznali, kajti to je usoda večina ljudi, ki ne razume drame lastnega življenja.