Sleherna pesem, sleherno sporočilo, sleherno sosledje pismenk na papirju, madež črk na belem listu je kot projekcija žarkov – niti iz nekega skritega središča – očišča, če govorimo iz perspektive slikarja. Največkrat to ostaja zakrito, netematizirano, čeprav se njegova komaj opazna senca preliva in pretika skozi upovedani/uslikani svet. Na najbolj čist način se to morda kaže v liriki, glas lirskega govorca je namreč »direkten« in zato navadno prvooseben, »izpoveden«, na videz neizprosno »razgaljen«, a prav to nekako »odpravlja« avtorjev empirični jaz in njegovo ujetost v raster vsakršnih vnaprejšnjih pogojenosti – kot nekakšen »pesnik videc«, »žrec«, se postavlja (a tudi izpostavlja!) pred zbor občinstva, žarki njegovega glasu pa se iz središča njegove mreže direktno usmerjajo v sam predmet ali temo njegove obravnave. Le redko pa se zgodi, da bi se žarki tega glasu uvili nazaj, v samo središče pesniškega govora, kar bi »absolutnost« ali lego »absolutnosti« tega glasu razveljavilo in postavilo pod radikalen vprašaj. To terja določeno neizprosnost prevpraševanja lastnega početja, zato prvoosebni glas po navadi zdrkne v lego tretje osebe, ki nekako »od zunaj« prevprašuje samega sebe in vse, sicer nevidne, družbene, moralne in bivanjske »opornice«, na katere se ta glas naslanja (zgled tega bi pri nas morda lahko bila zbirka Iztoka Osojnika Gospod Danes (2004)), ali celo preide v »prozo«, tako kot pri Valéryjevem gospodu Testu ali pa v Brechtovih Zgodbah gospoda Keunerja.
V pričujoči zbirki pa avtor pri tem početju večinoma vztraja v legi prvoosebnega glasu, zato je neizprosnost prevpraševanja tega, od kot govori ta, ki govori, še toliko večja. Na primer, v pesmi Šminka lajf: »ko sem za danes posušil vse krokodilje solze, / se mi je zazdelo, / da ljudje sploh ne vedo, / kakšna cmera in šminka sem. // sploh nimajo pojma, / da blefiram stanja, / tudi tole tu, // nestabilno bitje, / živa koža, / ki tipka … // in sem,/ prvič v lajfu, / šprintal iz kuhinje k računalniku / napisat ta svoj mikrotekst.« – Ta »mikrotekst« nekako izpisuje roko, ki izpisuje – glas govorca, »jaz«, se uvije sam vase in razveljavlja svoj govor, ki je »blef«, a tudi to razveljavljanje samo je »blef«. Jaz samemu sebi nenehno uhaja, subjekt izjavljanja (ta, ki to govori), ni nikoli do konca ujet v subjekt izjave (tega, o katerem se govori), vedno se izmakne – ostajajo le (mikro)»teksti«, nekakšni pečati, »genski zapisi« tega previtega odnosa, v katerem se »jaz« hkrati vzpostavlja in samemu sebi ubega. – Dobršen del pesmi te zbirke je neizprosen, dosleden in včasih »neznosen« lov za lastnim »jazom« izjavljanja. Pri tem se nenehno izkazuje, kako presukan in zvit je ta »jaz«, ki govori – pesmi predstavljajo cel diapazon različnih strategij izmikanja tistega, kar je v središču izjavljanja, tako rekoč v »srži« lirskega govora. Ena od takih se kaže v poskusu ujetja »jaza« v tavtologijo »jaz sem, ki sem« v istoimenski pesmi: »celo življenje sem si ustvarjal (ne)ugled, / da bi bil svoboden sebe, / da sam nase ne bi pritiskal. // bil sem jaz, / kolikor je jaz sploh lahko jaz, / ker jaz je zajec, / ki beži pred sabo.« Mogoče, da je »identiteta« tega »jaza«, ki ga »avtor« neizprosno skuša zajeti v svoje očišče, prav v nenehnem izmikanju, begu, umanjkanju, ki je hkrati tudi ujetost vase? Od tod pogoste podobe hitrega premikanja (s katerim pa se hkrati premika tudi senca »jaza«), recimo v pesmih Švigamo, Gonimo, Kolonarji in Čista resnica – kakor da bi »jaz« želel skočiti prek samega sebe, a se vedno znova uvije/ujame vase. Kot da bi bil ta »jaz« ena redkih nesmrtnih reči, ki se je nikoli ne moreš znebiti (dokler jè, ima zavest o sebi in »govori«, ko je nima več, pač ni več »jaz«), kar je v pesmih občasno moč zaslediti v njegovi »zgovornosti« (včasih označeni za »blablajanje«), npr. v pesmi Kdo sem: »v naslednjem sklopu pesmi / bodite pozorni, / bom še več razodel. // med drugim tudi o skrivnosti kleti / in komposta za garažo.« – A do tega razodetja nikoli ne pride. - Samo Krušič
Jože Štucin, 1955 Mladost je preživel v Cerknem, po študiju glasbe pa se je zaposlil v Tolminu, kjer tudi živi. Do upokojitve je poučeval glasbo na vseh tamkajšnjih šolah, osnovni, nižji glasbeni šoli in gimnaziji. Piše predvsem poezijo, ki je objavljena v štirinajstih zbirkah. Že od študentskih časov naprej piše tudi glasbene in literarne ocene / kritike /, recenzije, ki jih objavlja v različnih medijih. Več let je bil urednik literature v reviji Primorska srečanja, vodil je Literarni klub Tolmin in je član Društva slovenskih pisateljev. Piše tudi haiku. Dvajset let je izvajal vseslovenski (nekaj let tudi mednarodni) natečaj haiku poezije za otroke do 15. leta starosti. V tem projektu je izšlo dvajset zbornikov, v katerih je svoje haiku pesmi objavilo lepo število osnovnošolcev; med njimi so bili mnogi, ki so se imeli priložnost prvič (prenekateri verjetno tudi zadnjič) literarno predstaviti. Poleg naštetega se od mladosti ljubiteljsko ukvarja s fotografiranjem, imel je že nekaj samostojnih razstav.
