Ezan

Roman se fabulativno umešča v čas zlate dobe Otomanskega cesarstva ter v prostor pozabljene turške Slavonije šestnajstega stoletja, zgodbo pa pred bralke in bralce postavlja upokojeni janičar Ibrahim, ki na smrtni postelji sinu v zapuščino poklanja svojo življenjsko zgodbo in modrosti, nabrane v času služenja častnemu pesniku, zakonodajalcu in sultanu Sulejmanu Veličastnemu. Vendar pa je Ezan obenem še mnogo več. Je filozofski roman o Človeku z veliko začetnico in o človeškem obrazu islama. Je roman, ki se skozi prizmo preteklosti loteva najintimnejših vprašanj človekove identitete, njegovega dobrega in zla ter nas samih kot dedičih tistega, kar so bili naši predniki, in darovalcih tega, kar bodo prihodnji rodovi. Predvsem pa Ezan kot klic k molitvi nagovarja k razumevanju in veri v sočloveka. »Malo jih je, sinko, ki se upirajo. Ne zato, ker je vsem dobro, ampak zato, ker je strah vedno nekako močnejši od trpljenja. Strah, da bo slabše, strah pred smrtjo, strah pred Bogom. Džauri pa se svojega Boga bojijo. Pravim, da je ta Bog njihov, čeprav je tudi naš, čeprav na koncu ne vem, čigav sem jaz, ali sem od tistih, ki so me rodili, ali od tistih, ki so me vzgojili v človeka.« »Težko, včasih tudi skoraj nemogoče je zgodovino ločevati od stoletja ustvarjane mitologije. Enako težko, če ne še težje, je zgodovino spoznati brez vpliva sodobne resničnosti.« Ivana Šojat iz spremne besede k slovenski izdaji