Ivana Šojat je izjemna pesnica, saj piše o splošnem človeškem trpljenju in življenju kot določenem eksistencialnem in ontološkem porazu, ki se nam dogaja prav vsak dan v popolnoma zanemarjeni in ne samo hrvaški "realnosti". Rezignirani toni te poezije niso nobena patetična žalostinka nad nesmiselnostjo obstoja človeka, ki je soočen s pretežkimi vojnimi in povojnimi izkušnjami, temveč ravno iz tega bogatega in avtentičnega življenjskega izkustva (mladosti, soočene z vsem uničenjem in nasilno, ne samo vojaško smrtjo) se upa vprašati tisto, pred čimer vsa ta nedavna virtualna izmišljena kraljestva in ladje norcev bežijo v še težje podrejanje vsake resnične življenjske izkušnje, pa tudi zavesti o tragičnosti vsega človeškega. (...) Ljudje ne znajo molčati je briljanten zbir stihov, ki se mu ne boste, če imate modrosti in volje, tej knjigi mogli več vrniti (vsaj enkrat) od začetka do konca. Ker vsak, ki še ima vsaj malo talenta za branje izven okvirov množičnega (ne)okus, bo v tej knjigi našel vsaj dvajset tistih, katerih se bo, čeprav bo morda boleče, a hkrati katarzično, vračal. Ljudje ne znajo molčati, ampak znajo govoriti, popolnoma nasprotno od tistega, kar jim je Wittgenstein ponudil na koncu svojega Traktata Logico-Philosophicusa*. Tam piše: "O tistem, o čemer ne moreš govoriti, o tem moraš molčati." In čeprav ga danes znajo citirati tudi malo nadarjeni varovanci kateregakoli evropskega vrtca iz predšolske skupine, je vedno vredno znova premisliti o njem. Še posebej, če se ukvarjate s pesništvom, edinim razkritjem človeške tišine. Delimir Rešicki
