Hetera in filozof

V študiji o odnosu hetere in filozofa v antiki in pozneje avtorica raziskuje, kako v različnih družbenih okoliščinah nastane zveza dveh, ki iz erotike prehajata v partnerstvo. Ko se srečata filozof, ki nima družine ali za njo ne skrbi pretirano, in hetera, ki ne more imeti zakonitih potomcev, se pojem družine zamaje oz. dekonstruira. Novi odnos para rojeva nove odnose, kot so solidarnost, tekmovanje intelektov in v njem enakost, prijateljstvo, a tudi družbene konflikte. Skupno življenje brez družinskih obveznosti uvaja tudi novo pojmovanje ženske starosti in kompetenc. V nasprotju z vsemi zgodovinskimi oblikami zakonske zveze, v katerih želja in volja posameznika ali posameznice nista odločujoča, je svobodni odnos hetere in filozofa prvi znani pojav partnerstva brez družbenih, civilnih in ritualnih oz. verskih obvez, torej model sodobnega odnosa, heteroseksualnega ali monoseksualnega tipa. Na drugi strani je takšen odnos tako v antiki kot danes lahko tarča nasilja, zakonskih omejitev, družbenega izločanja, segregacije in napadov oz. nasilne regulacije s strani moralne večine verskih skupin. Položaj para hetera-filozof se najprej oblikuje v družbenih okoliščinah prehoda iz različic antične demokracije v monarhijo. Ob teh premenah moški spol doživlja globoke spremembe identitete, usodnejše kot ženske. Druga velika sprememba je krščanstvo, ki spreminja status vseh spolov in uveljavi položaj prostitutk, zaznamovan z razredno strukturo, kar velja do danes. Zgodovinska antropologija evropskega svobodnega para ima različne vire, svoj razvoj in kulturne vidike, ki niso kronološko in razvojno harmonični: odnos hetere in filozofa, ki je obravnavan kot tema raziskovanja šele v sodobnem času (od 70. let prejšnjega stoletja) in je zgolj anekdotično zabeležen v evropskem zgodovinopisju, zahteva novo obravnavo v kontekstu medsebojnega definiranja in prepletanja spolov in kulture.