Imenik lijepih vještina: eseji, kronike, članci

Na obsežnem in razvejanem zemljevidu Jergovićeve literarne ustvarjalnosti, ki še vedno nastaja in raste, ima ločeno mesto diskurzivno besedilo. Že z zgodnjimi novinarskimi prispevki, za katere je leta 1990 prejel nagrado Veselka Tenžera, takrat eno najpomembnejših priznanj te vrste na štokavskem delu Jugoslavije, Jergović demonstrira izrazito individualiziran slog, ki z lahkoto presega tipološke meje eseja, kolumne, komentarjev, osebnih spominov in pripovednih postopkov, vse združuje v specifično zmes jergovićevskega esejizma. Sčasoma se tematski register njegovih interesov širi v ogromnih koncentričnih krogih: književnost in knjige predvsem, pa tudi film, slikarstvo, glasba (klasična, sodobna, ljudska...), strip, nogomet, nastajajoča realnost s svojimi čudesi, redko dobrimi, pogosto hudimi, politična zgodovina, identitetne drame postberlinskega obdobja, s posebno občutljivostjo za družbeni položaj vseh vrst manjšin... Jergovićev esej: pričevanje neukrotljive duhovne lakote po zajemanju besedila, ali vsaj dotikanju totalitete resničnosti, celotnega sveta. To je nenavadna in nekoliko strašljiva lakota, veličastna in seveda zaman. Zaman? Predpostavimo, da je to znano tudi avtorju, saj sam daje številne znake za to v svojih besedilih, zato nepopustljivost pri vsakodnevnem izpolnjevanju omenjenega namena in vera v Besedilo kot zadnje zatočišče smisla, sugerira nekaj stojskega sprejemanja. Vendar bi bilo vse to stransko, če ne bi bila prisotna moč pisanja, jezika, ki nas Jergovićevo besedilo angažira, vznemirja, provocira in, nad vsem tem, vzbuja neposredno bralno navdušenje. - Ivan Lovrenović