Selidba

Kateri je najboljši trenutek za pospravljanje, za zavrženje nepotrebnih, nakopičenih stvari, za odkrivanje tistih, za katere smo mislili, da smo jih že davno izgubili, za arhiviranje, za urejanje in ponovno urejanje? Takšne obsežne naloge si človek ne more pogosto privoščiti v življenju. Najboljša priložnost za to je selitev. Toda selitve pogosto pomenijo hektično pakiranje v škatle, ki ostanejo nedotaknjene. Redki so tisti, ki lahko opravijo inventuro, pregledajo stvari in se počasi odločijo o njih. Pred nami je ravno takšna knjiga, "Selidba" Miljenka Jergovića. V že mitičnem literarnem kraju, na sarajevskem Sepetarevcu, v stanovanju, kjer je odraščal, v katerem mu je umrla mati, v katerem se je naselila večina dediščine Stublerjev in Rejcev, avtor preiskuje dokumente, knjige, materialne in nematerialne ostanke, zgodovino ene kovčegaške družine. Predmeti in dokumenti, denarnica, partijska izkaznica, češnja, dedkovi poskusi avtobiografije in še mnogo drugega pripovedujejo zgodbo ne le ene družine, temveč tudi enega mesta, otroštva in odraščanja, v katerem avtor ne prizanaša nikomur, še najmanj sebi in svojim bližnjim. Stanovanje na Sepetarevcu se pred nami znova materializira sobo za sobo, s vsakim kosom pohištva, a kar je še pomembneje, tudi s sudbami ljudi, ki so ga naseljevali ali obiskovali. "Selidba" ni le knjiga, je veliko več kot to, je pravi muzej, katalogiziran po najstrožjih in najgenialnejših pravilih stroke, a ne muzejske, temveč literarne.