Bil je zgodnje jesenski šolski dan. To je bil še čas tovarišev in tovarišic, čas, ko se je v šoli pozdravljalo še »Za domovino!« in odzdravljalo »S Titom naprej!«. V bistvu je bil čisto navaden septembrski šolski dan, ko so otroci še pod vtisi počitnic in se še niso popolnoma vklopili v vsakdanji tok šolskega urnika, pa tudi tovariši in tovarišice so bili še nekoliko popustljivejši glede znanja in reda pri domačih nalogah v teh prvih dneh.
Vsakdo, ki je kdaj žalosten, v stiski ali osamljen, bi moral v gozd. Pa ne le zaradi gob, borovnic ali česa drugega. Ljudje mi morali odhajati v gozd živet. Tako za kratek čas, pol urice recimo. Ravno dovolj, da se zbistrijo in uredijo misli, da se pljuča napolnijo čistega zraka, da se nam zmrši frizura in zdravo zardijo lica. Njega prebivalci so prijazni in kar je najpomembnejše – znajo poslušati. Nobeno drevo te ne bo zavrnilo: »Poslušaj, ne mi težit! Ti imaš svoje življenje, jaz pa svoje.« Drevesa razumejo brez besed in brez razlag. Mirno lahko postaneš, se ozreš naokoli in gotovo opaziš kakšno drevo, ki se zgane in pokima. Tisto ve …
