Ko se mrak oči dotakne

Nekega večera, ko svet gre spat in se poslavlja dan, med nemimi zidovi ostaneš človek sam. Nikogar ni - bili so, pa so vsi odšli.   Slišiš še glasove, njihov smeh in jok, čutiš še v dlaneh bežne stiske rok. A nikogar več ne vidiš – bili so, pa so vsi odšli. Nekega večera, ko utihne pesem dneva in ostaneš človek sam, ne zakrivaš si obraza, pred sabo te joka pač ni sram, saj ni nikogar več – bili so, pa so vsi odšli …

Dišeča pomlad naj zavéje nad tvoje bivališče, te poišče, obišče, pokloni ti cvetko z željo iskreno in s podpisom pod njo – od nekoga, ko že misliš, da je pozabil, čeprav dobro veš, da nikoli ne bo ...