Magdalence

Morebitna podobnost mojih »magdalenc« s Proustovimi je zgolj naključna. Glavna sestavina je drobec človekovega sodobnega bivanja, ki je kljub temu, da mu želje in hotenja begajo sem in tja, ves čas ujet v vnaprej določen model usode. Ne glede na to, kako vozi skozi življenje, njegov konec je znan: ostal bo le drobtinica, katere sladkost je odvisna od prejšnjih postopkov – bolj ali manj, na koncu je tako ali tako vseeno. Drugi ga ne potrebujejo tako zelo, kot si morda domišlja, poskrbeti mora predvsem zase. Svoje razmišljanje peljem skozi vsakdanjo zgodbo neke Magdalene (to je tudi edino ime, ki se pojavlja v knjigi). Kljub ponesrečenemu otroštvu in usodi, da pride v srednja leta brez partnerja in potomcev, bi lahko bila s svojim življenjem čisto zadovoljna, če ga njena okolica ne bi včasih korigirala po svoje. Tako njeni »problemi«, za katere sploh ni vedela, da jih ima, le-to sčasoma šele postanejo. A na srečo se še pravočasno zave svojih načel in si svojega trenutnega življenja ne dovoli spreminjati. Poleg tega pa ostaja hvaležna za spomine in se veseli prihodnosti, ki ji jo je namenila usoda.