Kneginja Ema

Roman prikazuje Emo (Hemo) Krško vse od njene mladosti do smrti, s poudarkom na njeni dobroti in ljubezni, pa tudi razočaranju ob moževi grobosti in izgubi dveh mladoletnih sinov, ki sta izgubila življenji v načrtovani rudniški nesreči. Po izgubi tako moža kot obeh otrok je Ema postavila v Krki (današnjem Gurku) samostan, v katerem je kot navadna nuna tudi umrla. V življenju pa se je izkazala s svojo neizmerno dobroto, ljubeznijo in darežljivostjo, zato je bila – čeprav šele mnogo stoletij po smrti proglašena za svetnico. Emo še zdaj obiskuje veliko slovenskih romarjev, sveta maša pa v Gurku poteka tudi v slovenskem jeziku. Zgodba se dogaja v X. in XI. stoletju, avtorica spremne besede pa je roman označila kot roman o odpuščanju in dobroti.