Po dragomu kraju

Dragutin Domjanić (1875-1933) je dosegel vrhunec svoje pesniške ustvarjalnosti v treh zbirkah kajkavske poezije. Domjanić je s svojo narečno poezijo afirmiral modernistično senzibilnost, a tudi pomagal napredovati obrobni položaj narečne lirike. Domjanićevo zadnjo kajkavsko pesniško zbirko Po dragomu kraju je leta 1933, takoj po avtorjevi smrti, izdala posthumno njegova mati in je sorodna drugima dvema: Kipci i popevke (1917) in V suncu i senci (1927). Zbirka znova potrjuje posebno mesto, ki ga v Domjanićevem opusu zavzema krajina, še posebej domovina, najtesneje povezana s subjektom, ki nezadovoljen z vsakdanjostjo in zavedajoč se lastne minljivosti najde harmonijo življenja v naravi.