Tatar

V ekspresionističnega duha odeta antimetaforična govorica samosvojega pesnika. Iz jezikovnih pokrajin, ki so toliko obrobne, kolikor se zavedajo svoje središčnosti, in toliko tuje, kolikor je njihova staroselskost obenem tudi znana in sodobna, prihaja prvenec Jerneja Županiča, ena najbolj samosvojih in nepričakovanih pesniških zbirk zadnjih nekaj let. Naj priklicuje modernistično refleksijo zavesti, v ekspresionističnega duha odete blatne ceste nekega predmestja ali oddaljene zgodbe o poglavarjih, grofih in slonih, Županičeva ostra in antimetforična govorica s svojo dialektiko razdira klišeje glede poezije in njenega subjekta, hkrati pa vzpostavlja nedomačno polje neke domačne drugačnosti. Slon, ki je najboljša podoba slona. Subjekt, ki nima lastnosti poezije, in je zato tudi ne piše. Tatarov tihi topot.