The Native’s Return

"Zgodaj spomladi leta 1932, ko sem prejel Guggenheimovo štipendijo, ki je zahtevala, da za eno leto odrinem v Evropo, sem imel triintrideset let. V Združenih državah sem preživel dobrih devetnajst let. Pri štirinajstih – kmečki sin, s pridihom formalne "mestne izobrazbe" – sem se preselil v Združene države iz Kranjske, takrat majhne slovenske province v Avstriji, zdaj še manjšega dela banovine v novi jugoslovanski državi. V teh devetnajstih letih sem postal pravi Američan. Pravzaprav se mi je zdelo, da sem več Američana od večine domačih državljanov. Zanimala me je ameriška scena, no, mogoče sem bil z njo že malo obseden; bodisi ideje in sile, ki delujejo v ameriškem nacionalnem življenju, gibanja, težnje, tehnični napredek, ekonomski in politični problemi ter nasploh vse ameriško... Dogodki in stvari izven Amerike so me zanimali samo toliko, kolikor so bili povezani z Združenimi državami ali kolikor so vplivali nanje. Govoril, pisal in bral sem le v angleščini. Že šestnajst let nisem imel nobenih stikov s priseljenci moje narodnosti. Tri leta sem bil vojak v ameriški vojski. Po vojni sem prepotoval dobro polovico Združenih držav in bil na Havajih, Filipinih, v Srednji in Južni Ameriki. V zadnjih nekaj letih sem postal ameriški pisatelj in pisal o ameriških temah za ameriške bralce. Tudi poročil sem se z Američanko. Stelli sem povedal le nekaj malega o svojem otroštvu... tisto malo, kar sem ji povedal o svojih starših ter o vasi in hiši, v kateri sem se rodil, se ji je zdelo "kot pravljica". Komaj mi je verjela. Zanjo sem bil Američan od prstov na nogah do glave. Zdaj pa zaradi moje štipendije morava v Evropo."