Preko našega ozemlja je pred več kot dva tisoč leti potekala pomembna jantarska pot, ki so jo tudi pri nas vzdrževali Kelti. Ob tem pa je predvsem na plovbi po rekah Navportus in Savus (Ljubljanici in Savi) prihajalo do spopadov z rimsko vojsko, ki je vse bolj prodirala proti vzhodu. Druidi, modreci izpod hrastov, so se ob tem na vse pretege trudili, da bi tako rekoč celotno evropsko ozemlje še naprej ohranili potomcem in stari veri. Staroselcu Epu se ponudi enkratna priložnost, da zbere vseh sedem jantarskih jagod in tako reši svoje ljudstvo propada. Ob tem se nesmrtno zaljubi v lepo Lajano. Bo keltski bojevnik rešil svoje ljudstvo ali pa ga bo izdal pohlep po bogastvu?
»Pisatelj Ivan Sivec je dogajanje svoje razgibane povesti v veliki meri naslonil na zgodovinske podatke in druge obstoječe vire, hkrati pa ga je nadgradil s svojim domišljijskim svetom, ki po eni strani prikazuje Tavriske oziroma Kelte sploh kot ljudstvo brez enovite domovine, po drugi pa kot bojevnike z nenavadno bogatim duhovnim svetom. Zgodbo je uokviril s Cezarjevim časom, torej s časom, v katerega umeščamo rimsko pokoritev v Ljubljanski kotlini živečih Tavriskov, pri tem pa je v ospredje postavil prastaro jantarsko pot med Baltikom in severnim Jadranom, ki je vodila tudi mimo keltskih naselbin na območju Ljubljane in Vrhnike. Tavriški junak Epo je seveda samo simbolni predstavnik svojega ljudstva, ki pa je v predstavljenem kontekstu mogoč in razumljiv, zato se zdi povest povsem verjetna in zgodovinsko verodostojna.« – v spremni besedi dr. Andrej Gaspari
