„Kje so zlate ptice človeških sanj, preko katerih neštetih morij in strmih gora pridemo do njih? Ali se nam ta globoka hrepenenja otroške nerazumnosti resnično prikazujejo le kot žalostni znak, izvezen na robcih in na usnjenih platnicah nepotrebnih knjig? In takrat sem spoznal tisto najpomembnejše. Se spominjaš, tudi njega sem vprašal, nekoč, o zlati ptici, ki pomeni srečo. Zdaj sem razumel: to je prijateljstvo, ljubezen do drugega. Vse drugo nas lahko prevara, to ne more. Vse drugo nam lahko uide in nas pusti prazne, to ne more, ker je odvisno od nas. Ne morem mu reči: bodi moj prijatelj. Lahko pa rečem: jaz bom tvoj prijatelj.“
Srbska literarna scena se lahko pohvali s številnimi pisatelji izjemnega talenta, vendar je malo takih, katerih ustvarjanje bralca tako globoko dotakne kot Selimovićevo. Toplina in neposrednost njegovih junakov ter čistost čustev, ki izvirajo s strani njegovih del, pripovedovanih s takšno preprostostjo, kakršno lahko doseže le vrhunski pisatelj, sežejo naravnost v dušo in tam ostanejo za vedno.
