„Poslušala je drobno, enolično in moreče pljuskanje dežja pod okni, suhi Čangin kašelj v drugi sobi in Jovanove korake po predsobi. Prav zato, ker je bila sama kot še nikoli v življenju, sama kot v grobu, je še močneje čutila te znake tujih življenj, s katerimi jo nič ne povezuje, od katerih je tako ločena, da jo zaradi tega duši moreča bolečina.
Obračajoč glavo proti nevidni steni, iz katere veje leden dih, se v njej poraja čudna misel, pa vendar o njej ne razmišlja – da se iz nekega razloga mladi možje in en bolan človek v tem trenutku opotekajo po daljni blatni cesti, zaradi nečesa, kar je močnejše od spanja in od strahu. Da zaradi neke svoje misli tisti suhčasti človek v drugi sobi podnevi in ponoči obhaja vasi na svojih koščenih nogah, ne meneč se za bolezensko kašljanje in ne pritožujoč se nad utrujenostjo. Da Jovan mirno opazuje vse, kar se dogaja okoli njega, saj ve za nekaj, kar je pomembnejše od življenja.“
