"Kako živim? Dobro. Zadovoljen sem, da sem preživel stoletje, ne da bi koga poškodoval. Težke čase sem že zdavnaj pozabil, izgubo je lažje prenašati kot kesanje. Usoda me je postavila na to pot, druge ne poznam, in po njej bom hodil, dokler bom lahko. Tukaj sem videl neskončnost nebes, moje oko je počivalo na odprtem morju, in tega mesta ne bi zamenjal za noben kraj na svetu. To mesto, to sem jaz, to je moje življenje in moja ljubezen."
Srbska književna scena se lahko pohvali s številnimi izjemnimi pisatelji, le redki pa so takšni, ki se bralca tako dotaknejo kot Selimović – toplino in pristnost njegovih junakov, veličino občutkov, ki vejejo s strani njegovih knjig, Selimović ubesedni z neposrednostjo, ki se dotakne duše in tam ostane za vedno.
