Drobtinice

Egon živi tipično življenje mladega boema v industrijskem mestu: pije na tuj račun, preganja ženske, občasno pa za preživetje pod psevdonimom napiše kak ljubezenski roman. Njegova značilnost, ki ga loči od vseh drugih, je Cartierov parfum, ki ga uporablja. Kadarkoli mu parfuma zmanjka, skuje načrt, ki ga privede do nove stekleničke. Bistvo načrta je vedno manipulacija z ljudmi, na koncu katere ga čaka denar. Tokrat ima Egon na voljo več žrtev. Recimo lokalnega poeta, ki je izdal že 102 knjigi poezije na fotokopiranem papirju in je zrel za financiranje prave, trdo vezane knjige. In glej, slučajnost, lokalni tiskar ima na vesti greh, ki bi ga pripeljal v zapor. Razen, če mladini ne omogoči stika s poezijo (na lastne stroške). Ali pa Selim, imigrantski delavec v železarni, ki je - po lastnih besedah - prepameten za tisto delo, ki bi ga opravljala vsaka opica, hkrati pa brez slehernega talenta, ki bi ga odrešil izpred peči. Ta Selim je šel v kino gledat film z naslovom Tess in se zaljubil v glavno igralko, Nastassjo Kinski. Ker je Egon v nekem prepiru film hvalil, ga ima Selim za prijatelja. Zaupa mu, da je ukradel plakat iz izložbe pred kino dvorano. Kar šel je mimo, z golo roko nagonsko treščil po steklu in ga odnesel. Ko Egon med brskanjem po lokalnem skladišču odpadnega papirja zagleda cigane, ki tam kradejo papir na veliko, v nek paket pa so zapakirali tudi revijo Playboy z Nastassjinimi slikami, krene v reševalno akcijo. Playboy vzame iz ciganskih rok in ga hoče prodati Selimu. A v odločilnem trenutku, pred tresočimi Selimovimi rokami, ko bi lahko zahteval karkoli, Egon revijo pokloni. S tem si je zagotovil zastonjsko pijačo za zmerom, a hkrati postal soudeleženec Selimove obsedenosti. Selim se vozi tudi v druga mesta, kjer le igrajo kak film z Nastassjo v glavni vlogi. Med neko predstavo v domačem mestu je občinstvo precej nemirno in selim jih nekaj pretepe, da vzpostavi red. Ko se film strga, kinooperaterju prepove podobne nerodnosti prav tako s pretnjo pesti. V kinu zavladata red in mir, pa samo še Nastassjine filme vrtijo. Nakar v trač reviji prebere, da se je Nastassja preselila v Rim. Takorekoč stopila je v njegovo bližino. Selim se prične odpravljati k njej. Egon ga zaustavi s tem, da je njemu podobnih oboževalcev na milijone. V najboljšem primeru bo od nje dobil fotokopijo avtograma. Selim klone. Ugotovi, da mora prej postati slaven. Za nekaj časa izgine in ko Egon ponovno sliši zanj, govorica pravi, da nek čudak stoji na eni nogi že tri dni in noči. Selim poskuša postati slaven tako, da bi prišel v Guinessovo knjigo rekordov. Egon ga prepriča, da se je tega lotil narobe, predvsem pa je Knjiga rekordov saharin za obupance, Nastassja še slišala ne bo zanj. Selim spet klone in pusti reševalcem, da ga odpeljejo. Vedno bolj je obseden s slavo. Njegova soba je polepljena s plakati Nastassje, ki ni ravno tip njegovih sodelavcev. Vse preveč koščena in eterična je. Po drugi strani pa ni nikomur čisto jasno, zakaj Selim te slike sploh lepi na zid. Nikoli ga ni nihče zalotil masturbirati pred njimi! Le gleda jih in vzdihuje. Postane predmet posmeha. Ko nekoč nepredvidoma vstopita v sobo Selim in Egon, zalotita nekega Selimovega sodelavca, kako v pražnji obleki in polit z Egonu ukradenim Cartierom masturbira pred Nastassjinimi slikami. Selim znori in pretepe sodelavca. Pograbi pištolo in steče ven. Izgine. Čez nekaj dni se vrne, zlomljen in uničen. Pove Egonu, da je na dan pobega tekel mimo osnovne šole in spreletelo ga je, da je to tudi način, postati slaven - videl je samega sebe, kako vkoraka v šolo in strelja vsepovprek. Nato se je videl storiti samomor in izginiti v občutku niča. Tisti trenutek se je streznil - bolje je živeti še tako usrano življenje, kot pa sploh nobenega. Pištolo in naboje izroči Egonu, ki vse odvrže v reko. Egon nato spleza v kontejner pred Selimovim stanovanjem in na dnu najde odvržene Nastassjine slike in plakate. Nima srca, da bi jih pustil zginiti med svinjarijo. Odvrže jih v veter, ki jih odnese novim oboževalcem naproti.