Iverje

Osrednja osebnost hrvaške moderne Antun Gustav Matoš (1873-1914) je s svojim delom najizrazitejši predstavnik, čeprav ne član, hrvaške moderne, pa tudi vzor naslednjim literarnim generacijam. Za časa svojega življenja je izdal tri zbirke novel (Iverje, 1899; Novo iverje, 1900; Umorne priče, 1909), ki v razponu od romantičnih do satiričnih obravnavajo najrazličnejše teme. Romane lahko razdelimo tudi na tiste s tematiko iz domačega, predvsem zagrebškega kroga, med katerimi so številne avtobiografske zgodbe, in tiste z bizarno vsebino, v središču katerih so liki ekscentrikov in čudakov. V Matoševih proznih delih, ki pogosto združujejo nasprotja, kot sta humoristično in pesimistično, prihaja do izraza njegova slogovna strategija, ki jo je sam poimenoval »artizem«. Iverje (1899) je Matoševa prva izdana knjiga in vsebuje šest novel, med njimi njegovo prvo izdano delo, povest Moć savjesti, in antologijske povesti Kip domovine leta 188, Pereci, friški pereci in Miš.