Novo iverje

Osrednja osebnost hrvaške moderne Antun Gustav Matoš (1873-1914) je s svojimi deli najizrazitejši predstavnik hrvaške moderne pa tudi vzor naslednjim literarnim generacijam. Za časa svojega življenja je izdal tri zbirke novel (Iverje, 1899; Novo iverje, 1900; Umorne priče, 1909), ki v razponu od romantičnih do satiričnih obravnavajo najrazličnejše teme. Romane lahko razdelimo tudi na tiste s tematiko iz domačega, predvsem zagrebškega kroga, med katerimi so številne avtobiografske zgodbe, in tiste z bizarno vsebino, v središču katerih so liki ekscentrikov in čudakov. V Matoševih proznih delih, ki pogosto združujejo nasprotja, kot sta humoristično in pesimistično, prihaja do izraza njegova slogovna strategija, ki jo je sam poimenoval »artizem«. Približno leto po prvi zbirki izda Matoš v Zagrebu drugo z naslovom Novo iverje. Poleg uvodne zgodbe po avtobiografskih motivih Nekad bilo - sad se spominjalo izstopa simbolistična novela Camao, ki jo je avtor označil za svojo najboljšo zgodbo.