Pečalba (1913), zadnja knjiga, ki jo je Matoš izdal v svojem življenju, je predvsem izbor njegovih časopisnih člankov. Avtor je za naslov izbral znano makedonsko besedo, ker je večina zbranih feljtonov in člankov, nastala v izgnanstvu (Beograd, Pariz in drugod), pisal pa jih je kot časopisni »mezdni delavec« za razne hrvaške in srbske časopise in revije. Po natisu knjiga ni bila takoj na voljo za prodajo, saj so jo oblasti za štiri mesece zaplenile zaradi negativnega pisanja o Madžarski in domnevnega žaljenja cesarja in kralja.
Predstavljamo izdajo knjige iz leta 1913 skupaj z Matoševo kratko avtobiografijo, ki jo je napisal za prvo izdajo. V dodatku in posthumnem je najti nekaj prispevkov, ki niso bili vključeni v prvo izdajo, kot na primer edini doslej dostopen intervju z Matošem, objavljen v Nedjeljnih novostih, in nedokončano Matoševo avtobiografija, ki se je ohranila v rokopisu. Pečalba vsebuje številne znane in najuspešnejše publicistične, avtobiografske in potopisne feljtone ter članke, kot so Pariška kronika, Moji zapori, Od Pariza do Beograda, Zagreb in Zagreb, Ladanjske večeri, Nokturno, kratke duhovite feljtonske časopisne karikature, Krčmarske variacije, eseje o znamenitih ljudeh tega časa, igralcu Andriji Fijanu, igralki Ljerki Šram, znani plesalki Isadori Duncan, pianistu Ignacyju Paderewskemu, direktorju cirkusa Barnumu, srbskem politiku Nikoli Pašiću, nato Tolstojev nekrolog in članke o sodobnih dogodkih (poročila iz Srbije, rusko-japonski vojna, prva balkanska vojna).
Pesnik, romanopisec, potopisec, feljtonist, esejist, kritik Antun Gustav Matoš (1873-1914) je najvidnejši predstavnik hrvaške moderne, izjemen erudit, poklicni pisec z izjemnim družbenim vplivom, ki je hrvaško književnost usmeril v evropske tokove.
