Umorne priče

Osrednja osebnost hrvaške moderne Antun Gustav Matoš (1873-1914) je s svojim delom najizrazitejši predstavnik hrvaške moderne, pa tudi vzor naslednjim literarnim generacijam. Za časa svojega življenja je izdal tri zbirke novel (Iverje, 1899; Novo iverje, 1900; Umorne priče, 1909), ki v razponu od romantičnih do satiričnih obravnavajo najrazličnejše teme. Romane lahko razdelimo tudi na tiste s tematiko iz domačega, predvsem zagrebškega kroga, med katerimi so številne avtobiografske zgodbe, in tiste z bizarno vsebino, v središču katerih so liki ekscentrikov in čudakov. V Matoševih proznih delih, ki pogosto združujejo nasprotja, kot sta humoristično in pesimistično, prihaja do izraza njegova slogovna strategija, ki jo je sam poimenoval »artizem«. Druga za drugo sta izšli prvi dve Matoševi zbirki novel; vendar je na svojo tretjo zbirko čakal naslednjih devet let, zaradi ostre polemike, ki je povzročila konflikt s skoraj celotnim takratnim hrvaškim kulturnim »establišmentom«. Umorne priče obsegajo 18 novel, med katerimi so najuspešnejše Matoševe simbolistične povesti Balkon, Put u Ništa, Lepa Jelena in Cvijet sa raskršća, povest, ki jo je Matoš sam izpostavil kot eno njegovih "najboljših, najbolj nežnih del". V večini zgodb je osrednji lik družbeni marginalec, boem, umetnik ali pisatelj, v njih pa avtor nasproti postavlja višji svet umetnosti, nedosegljivo idealno ljubezen, lepoto ali harmonijo, pa tudi motive niča in smrti.