"Kljub temu, da sem se zavedal nevarnosti hoje po ostri meji med avtorskim in nevtralnim branjem, med govorjenjem o literaturi, namenjeni številnim bralcem, in interpretacijo dela, namenjenega strokovnjakom, se v zadnjih desetih letih nisem mogel upreti govoriti o drugih in pisati spremne besede za druge, od vključevanja lastne avtorske fotografije v svoja besedila sem preprosto moral vnesti besedilo, spregovoriti iz njega z vsemi svojimi življenjskimi in znanstvenimi izkušnjami, pokazati to strokovno plat. Izurjen človek se lahko naivno zanima za literaturo, in sem se trudil, čeprav je bila to sodobna literatura, da romanesknih likov ne spreminjam v osebnosti in da o akterjih drugih ljudi ne govorim kot o ljudeh iz svoje ali tuje soseščine, skratka predstavljam se kot eden od bralcev, ki krmari po besedilu s pomočjo znakov, ki jih postavlja avtor, zavedajoč se, da ni ustvaril sveta, v katerem bi se moral jaz kot bralec dobro počutiti. In zato sem izbral prvo osebo ednine."
"Še vedno verjamem, da je to najboljši način za odpravo nezaupanja in obujanje preživete izkušnje. In zato sem se opogumil, da sem, ne da bi ponavljal prakso svojih predhodnikov, vključil odstavke, ki se komu morda zdijo nepotrebni, ker se odmikajo od same teme (interpretacije dela) in vstopajo v povsem novo zgodbo. ki ima le nekaj stičnih točk z osrednjo nalogo. Skratka, pripovedovanje tujih zgodb me je prepričalo tudi v osamosvojitev lastnega pisanja, zato so mi še danes najljubše kritične ocene lastne proze tiste, ki poudarjajo, da je bilo nagnjenje k zgodbi in pripovedovanju čutiti tudi v mojih literarnih interpretacijah proznih besedil iz naše preteklosti in sedanjosti."
