Matador in ljubica je pesniška zbirka, v kateri se Jože Štucin sprašuje o večnem vprašanju minevanja, ustvarjanja in pesniškega subjekta. Njegovo delo razkriva globoko misel, v kateri se prepletajo izkušnje, zaznave in refleksije sveta, ki ga obdaja. Že pregled njegovih prejšnjih zbirk, kot so Bela čaplja, Mrak in zarja in Marš na Soči, kaže na izrazito poglobljenost njegove poetike. V zbirki se pojavljajo nasprotja, kot so tema in svetloba, grenkoba in veselje, ki se med seboj dopolnjujejo. Ta dvojnost oblikuje pesniški prostor, kjer brez enega ni drugega, kar odpira prostor za razumevanje in interpretacijo.
"Počasi sva se razlila po hribu. zima je bila zelo bela, pomlad se je oddaljevala. sila prostega pada in potisk srčnega utripasta naju pehala v dolino. svet zgoraj je bil lep, spodaj se je bolj zamolklo svetilo. beline ne manjka, pozimi, sneg se sicer utrudiin malo posivi, patinira, a se ne pusti raztopitikar tako. razlila sva se objeta, skoraj kot en samorganiz dveh prekatov.
Jože Štucin (1955) je mladost preživel v Cerknem, po študiju glasbe pa se je zaposlil v Tolminu, kjer tudi živi. Do upokojitve je poučeval glasbo na osnovni šoli, nižji glasbeni šoli in gimnaziji. Piše predvsem poezijo, ki je objavljena v štirinajstih zbirkah. Že od študentskih časov piše tudi glasbene in literarne ocene ter recenzije, ki jih objavlja v različnih medijih. Več let je bil urednik literature v reviji Primorska srečanja, vodil je Literarni klub Tolmin in je član Društva slovenskih pisateljev. Piše tudi haiku in je dvajset let izvajal natečaj haiku poezije za otroke, v okviru katerega je izšlo dvajset zbornikov. Poleg literarnega ustvarjanja se od mladosti ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografijo in je imel več samostojnih razstav.
