Pred seboj imamo, in to je dokaj očitno, besedilo, ki ga odlikuje vrsta presežnikov; dovolj bi utegnilo biti, da jih preprosto nanizamo: brez trohice dvoma ali pridržka lahko zatrdimo, da gre za avtorjevo najlepšo, jezikovno najbolj sočno in najgostejšo, najbolj pesniško spevno in slikovito nazorno, najbolj ganljivo in hkratni najbolj nežno stvaritev. Mirne duše zaznamuje povednost. Pikro in vedro, turobno in nežno, obširno in prišiljeno ubeseduje telesne tegobe in zapore prav tako kot sproti osrečujoči iskrivi srbež ustvarjanja. Kolikokrat je avtor že napovedal, da ne bo več pisal. Ne verjemimo mu, saj tudi Mirne duše ni(so) zaključek dela, temveč nadvse pripraven in priročen ključ k razumevanju in vabilo k ponovnemu branju opusa, ki je prav zaradi svoje neomahljive, globoke koroškosti (in nikakor ne kljub njej) že zdavnaj to, kar je o njej šele pred kratkim zapisal Lipušev prevajalec Peter Handke: »svetovna književnost!«
Fabjan Hafner Florjan Lipuš je najpomembnejši slovenski pripovednik na avstrijskem Koroškem. Lipušev literarni opus zajema pripovedništvo, pesništvo in dramatiko.
