Tajna politika, tajna diplomacija in vohunjenje so bili vedno pomembni pri državnih zadevah. William Casey, prvi ameriški obveščevalec, je izjavil, da je vohunjenje tako resen posel, da ga ne bi smeli prepustiti vohunom. Najstarejši pisni zapis o vohunjenju je bil najden na glineni tablici izpred štiri tisoč let, ko je obveščevalec Bonum iz države Mavi ob reki Evfrat poročal svojemu vladarju, da je v sosednji sovražni vasi opazil sumljive svetlobne signale. Zgodovino vohunjenja lahko v grobem razdelimo na štiri časovna obdobja. Do prve svetovne vojne so bile tajne službe dvorne službe in so služile za zaščito krone in dinastije, nato so ščitile državo. Svetovni oboroženi spopadi, ki so trajali do leta 1945, so vohunjenje povzdignili na raven tajnih vojnih ministrstev. Te službe so svoj značaj ohranile tudi v času hladne vojne, ko so delovale kot ščit, a tudi pest, tako Vzhoda kot Zahoda. Kako pomembno je vohunjenje za vsako državo ter kakšne intelektualne in politične sposobnosti mora imeti vrhunski agent, je razvidno iz dejstva, da se je številnim državnim agentom skozi čas uspelo povzpeti na oblastni prestol. V zadnjih petdesetih letih se je zgodovina svetovnega vohunjenja zaradi desetletja trajajoče hladne vojne tako rekoč zreducirala na kronologijo skrivnih bojev med vzhodom in zahodom. Gre za boj med sovjetskim KGB-jem, vzhodnonemškim Stasijem in drugimi tajnimi službami držav Varšavskega pakta z agencijami ZDA, Velike Britanije, Nemčije in Francije. To dejstvo je treba razumeti, ker so bile številne zahodne agencije, kot je CIA, ustanovljene kot zaščita pred komunizmom. Ko je v začetku devetdesetih v socialističnem taboru prišlo do perestrojke in sta se sprti Nemčiji združili, se tajna vojna obveščevalnih služb med Vzhodom in Zahodom ni ustavila. Samo zmanjšal se je po obsegu, saj je Zahod uspel izkoristiti propad komunizma in ga pripeljati v novi svetovni red. Devetdeseta leta so prinesla novo globalno grožnjo, islamsko politično nasilje, nato pa civilni terorizem in agresivno mafijo, zato so vse nove politične bolezni civilizacije postale glavna tarča vohunjenja. S tem se je začelo novo, četrto pisanje zgodovine svetovnih agencij in največjih agentov.
Ta knjiga je skica za portret desetih največjih obveščevalnih služb na svetu in desetih najbolj zagonetnih vohunov. Nihče od njih ni bil James Bond, ker jim vohunjenje ni prineslo filmske slave. Samo denar in trpljenje, kajti to je bila cena njunih skrivnih življenj.
