Ubij bližnjeg svog

Najprej se je na ozemlju SFRJ začela vojskovati tajna policija državnih republik, nato pa republike in države same. Bila je to tiha in za navaden svet nevidna vojna, a zanesljiv simptom za politike, ki so vsak po svoje tehtali, kako in kdaj bodo zmagali v dvoboju s Srbi. Srbska tajna policija je preganjala državne sovražnike, tako v Srbiji kot v drugih republikah. To so vedeli le tisti, ki so na svojih hrbtih občutili srbski politični bič. Tajnost je glavno in osnovno načelo obstoja in delovanja vseh obveščevalnih služb na svetu, tudi srbske in jugoslovanske tajne policije. V prikrivanju je moč in dolgotrajnost državne politične policije, ki v naših krajih obstaja zadnjih petdeset let. Njena naloga od leta 1945 do začetka devetdesetih let in pozneje je bila vedno braniti in varovati državo, vlado, partijo in njeno politično vodstvo pred tako imenovanimi notranjimi in zunanjimi sovražniki. Zato so politični veljaki Ozno, Udbo in SDB ljubkovalno imenovali "pest komunizma" ali včasih "ščit pred revolucijo". Dejstvo je, da so jugoslovansko tajno službo ustvarili in vodili Hrvati in Slovenci, njeni najbolj zvesti organi pa so bili Srbi. Kot varuhi Broza in druge Jugoslavije so Srbi oz. "oznaši", "udbaši" in "debejci" večkrat in brez sojenja preganjali ne samo po načelu številčnosti in velikega naroda, ampak tudi zavestno, lastne ljudi. V drugi Jugoslaviji so bili Srbi tako sami sebi preganjalci kot preganjani, oziroma tako krvniki kot žrtve tajne policije. Jugoslovanska tajna služba je v drugi Jugoslaviji preganjala in osramotila vsaj pol milijona ljudi. V tretje pa še vsaj sto tisoč ljudi. Prebrane zgodovine Ozne, Udbe, SDB, KOS-a, VOS-a in SID-a govorijo bolj o zločinih sovražnika kot o dejanjih državnih straž Tita in druge Jugoslavije. Zato so vse resnice o jugoslovanski tajni policiji polresnice, nekatere pa so po zaslugi slabih piscev postale dvomljive legende. Namen avtorja te knjige je poskusiti razrešiti enigmo tajnih služb v SFRJ in vsaj za trenutek priti do resnice o srbski in jugoslovanski tajni policiji. Delo v protiobveščevalni in obveščevalni službi JNA, nato SID SSIP in SDB SSUP, torej Ozne in Udbe, je pogosto predstavljalo le eno od stopničk v politični karieri mnogih naših visokih funkcionarjev. Ustanovitelji Ozne so bili Josip Broz Tito, Aleksandar Ranković in ruski polkovnik Timofejev. Vsi ti so bili polnih petdeset let gospodarji življenja in smrti ljudi v drugi Jugoslaviji. V vsaki republiki jih je nasledil en gospodar, pa naj mu je bilo ime Kučan, Tuđman, Gligorov, Izetbegović ali Milošević, ker so vladali titoistično. Že med vojno se je med ljudmi rodila šala, da "Ozna, vse dozna", ki se je v srbskem žargonu ohranila do danes. Drugi rek, ki je postal tudi politični moto, je bil "Udba je srpska sudba". Zadnji najbolj nazorno odraža ljudsko razumevanje moči in nemoči srbske in jugoslovanske tajne policije.