"Čas merimo iz Greenwicha, Greenwich pa je v Angliji. Anglija je vzhodna, zato se čas premika proti zahodu, ker se sonce premika proti zahodu, mi pa merimo čas z gibanjem sonca."
Lonnie Colemen je svojo izkušnjo mornarice pretvoril v besede, ki bralcu prikažejo kako neznosno počasno je minevanje časa... Čez čas se ohladijo prijateljstva in vname sovraštvo. Vsako razpoloženje lahko povzroči krizo v medčloveških odnosih. Vsak posameznik na ladji v zasebnem življenju trpi; samo navidezna zunanja mirnost in vsakdanje potrebe jih držijo skupaj. Ko vzplamtijo strasti, se v čudni svetlobi tega plamena človeške figure popačijo. Poglejmo za primer odmaknjenega kapitana, ki za vsako ceno želi zaščititi može pod seboj, kar prevzame privid šibkosti in neučinkovitosti. Pomanjkljivosti drugega častnika ženejo v sadistične izbruhe, ki ogrožajo njegovo lastno zdravo pamet. Mladi poročnik pa naredi samomor. Ko se strasti umirijo imajo potrebe ladje prednost pred vsem drugim. Ta neposrednost je moškim v breme in v sebi se ji upirajo. Ko ladja pristane v New Yorku, poskušajo pobegniti, a odkrijejo, da so izgubili sposobnost delovanja kot posamezniki in postali del živega organizma, ki je ladja.
