Knjiga Zakon privlačnosti pesnika, pisatelja, prevajalca in esejista Jurija Hudolina (1973) je unikatno hibridno delo, saj bi lahko bila potopis, roman, subjektivna zgodovinska čitanka, ki se osredotoča na zgodovino, arhitekturo in pogosto tudi fiktivno gledišče na osi Dvorec Miramar–Devinski grad. Avtor je po večletnem raziskovanju, ki je bilo podkleteno s strokovnimi sodelavci, oskrbniki, vrtnarji in drugimi delavci na dvorcu in gradu, prišel do zaključka, da gre za edinstvena pojava na prostoru, kjer se morje najbolj globoko zajeda v evropski kontinent.
Med dvorcem Miramar in Devinskim gradom je kakih enajst kilometrov zračne črte. To razdaljo je avtor večkrat prehodil po vseh možnih poteh, jo preplaval in se pogosto po njej vozil z barko in si jo nazadnje ogledal tudi iz zraka. Hudolin je fasciniran ne le z zgodovinsko lepoto tega območja, temveč tudi z dejstvom, da je ta lepota negovana, posegel pa je tudi po domišljijskem orodju, s katerim še stopnjuje eklektiko tega nenavadnega prostora. Dvorec Miramar je sicer v lasti italijanske države, vendar se še kako spogleduje s slovenstvom, kar velja tudi Devinski grad, ki je v lasti družine Turn und Taxis. Zato sta pred nama dva obraza: kako za dediščino skrbi država in kako zasebniki. Prostor med Dvorcem Miramar in Devinskim gradom tako ostaja neizčrpen vir navdiha tako za ljubitelje zgodovine kot narave.
